Počasni spomini z vasi

Silvan Pittoli sedi pri mizici na Velikem trgu v Trstu in počasi prebira in razvršča fotografije, ki jih jemlje iz majhnih zavojčkov. Gre za nekaj čez 120 analogičnih fotografij, ki jih je posnel v razdobju štiridesetih let v Števerjanu v goriških Brdih.

Iz majhnega posnetka kvadratne oblike se mala deklica smehlja ob bratcu, medtem ko se cesta za njo vije in prinaša ljubkost gričevja: lahko bi šlo za prizor današnjega časa, če ne bi bilo tistih dokolenk iz gostega čipkastega bombaža, belina katerega me takoj povrne v sedemdeseta leta.

Prikazana nekdanjost se na trenutke križa z drugimi spomini, medtem ko se znaki raznih obdobij prepletajo z obstoječimi simboli kmečke civilizacije. Le-ti prinašajo upočasnjene ritme, ki jim ton ne daje tiktakanje ure, temveč ciklus življenja na polju in zaporedje letnih časov.

Slika za sliko, vstopam v tisti mikrokozmos, ki zaživi med kosi temne grude in kamnitimi stvori, ki jih je zaznamovala človeška roka, traktorji in plugi. Ponekod se nam prikažejo urejeni vinogradi s paštni, ki jih križajo stari in novi sistemi trtnih kolov.

Zgubim se nato v življenjski spodbudi trobentic in zvončkov, med mesnatostjo češenj in grozdi grozdja, med šopki hmelja in divjih špargljev. V pomoč mi pridejo stari okusi in iz spomina si prikličem dišave, ki se med dolgimi pripravami zbirajo v bakrenih posodah in se počasi huhajo na štedilnikih na drva.

Med dolgo vrsto podob se mali vsakodnevni obredi srečajo z vaškimi prazniki: procesije ob zavetniku vasi, rojstnih dnevih in ob nedeljskih mašah, ki jih doživljamo v pražnji obleki in ob primernem prazničnem razpoloženju.

Kmečke hiše so razstresene po valovitih pobočjih Brd: nekatere, kljub že načetim vrstam strešnikov, ki razkrivajo notranje debele tramove, se z vztrajnostjo zoperstavijo zobu časa. Sled napisa se pojavlja na nekem pročelju, lesene in ožgane ograje še razmejujejo dvorišča in senike. Druga bivališča, ki so jih lastniki skrbno in s pozornostjo popravili, sprejemajo nove generacije: deklica na klopi je postala mama; prav tako, kot tisti pred njimi, se tudi novi dečki podijo skozi vrtove bosih nog in se fotografu postavijo v družinskih skupinah enako kot njihovi predniki.

V Pittolijev upodobitvah nam oči protagonistov in poteze obrazov pripovedujejo o sorodstvenih vezeh: kdor se je preselil v mesto in se je v vas vrnil z novo družino, se rad postavi pred fotoaparat za obredno fotografijo, ki bo vključena v fotoalbum, ki ga fotograf polni skozi desetletja.

In medtem ko starejši ljudje z oken opazujejo kako poteka življenje, se ostarela gospa pred gostilno še rada zrcali v istem kozarcu z vinom ter prebira kdove kakšne spomine.

Lorella Klun
Vili Prinčič (prevod)