• Nika Furlani,
• Maša Lancner,
• Matija Brumen,
• Andrej Furlan,
• Boštjan Pucelj in Jernej Skrt,
• Arven Šakti Kralj

Vse naše življenje, življenjski prostor in okolje z živimi bitji predstavljajo odnosi. Brez odnosov ne bi obstajalo nič. Besedo odnos doživljamo kot besedo s številnimi pomeni in neštetimi primeri. S stališča današnje znanosti se (fizični) odnosi začnejo na nivoju atomov in končajo v neskončnem vesolju, nekaj podobno neskončnega je s humanističnega gledišča na ne-fizične odnose.

Z našega zemeljskega stališča pa so odnosi v okolju, med živimi bitji, med vsem, kar obstaja in kar poznamo, v fizičnem smislu, interakcijah, sobivanju, komunikaciji, pri človeku v odnosu do sebe, drugih in do okolja, do naših zaznav, predstav, doživljanj, čustev, misli, načrtov, strahov, spominov, do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi.

Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, nenazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.

Na tokratni razstavi svoja videnja odnosov predstavlja 6 fotografinj in fotografov: Nika Furlani in Andrej Furlan izhajata iz slovenskega zamejskega prostora v Italiji, Maša Lancner in Jernej Skrt sta z Goriškega, Boštjan Pucelj in Matija Brumen pa sta iz notranjosti Slovenije – iz Novega mesta in Maribora oziroma Ljubljane.

Nika Furlani svoje fotografsko raziskovanje usmerja na razmišljanje o sebi in na doživljanje sebe. V mislih lahko v trenutku izmenjamo nešteto slik in sebe občutimo na različne načine, saj naši občutki in koncentracija na naše čute trajajo le trenutek. Naše misli in pozornost se nenehno spreminjajo, preskakujejo in se izmenjujejo. Podobno kot v mislih poskuša Nika na fotografijo ujeti različna stanja same sebe, ki so hkrati odsevi fizičnega, telesnega in duševnega ali duhovnega.

Andrej Furlan je svoje fotografske motive Bejruta posnel s camero obscuro. Njihov izbor je vezal na spomin pripovedovalke. Pisateljica Rana Haf mu je opisovala svoje otroštvo in odraščanje v Bejrutu, spomine in dogodke na državljansko vojno, ki so usodno spremenili njeno rojstno mesto. V njej se je pod vplivom doživljanj in misli iz preteklosti oblikoval sedanji odnos do krajev in objektov v Bejrutu. Njeni spomini in misli so predstavljeni kot sestavni del njegovih fotografij.

Matija Brumen fotografira svoja nečaka že od njunega otroštva. Brata Marko in Ivo odraščata, zorita, se starata in spreminjata, a ohranjata bratski odnos, delita skupne trenutke in dogodke, nekateri so zabeleženi na fotografijah. Ta projekt v nastajanju je ne le biografski, ampak razkriva tudi sorodstveni odnos fotografa in vključenost v zabeležene trenutke skupnih dogodkov.

Jernej Skrt razmišlja o nasprotju med temo in svetlobo, ki ga je v času pred pandemijo 2015–2020 vodila k nastanku serije fotografij Nočne poti. Sam pravi: »Ko si v temi, iščeš svetlobo.« To lahko razumemo dobesedno ali v prenesenem pomenu, saj vedno želimo nasprotno od tistega, kar imamo. Na fotografskih sprehodih je ujel trenutke, naključne podrobnosti v okolju, zabeležil takratno sedanjost in s tem tudi lastne občutke. Izbrane fotografije je kasneje, v času pandemije, združeval v kompozicije in s tem nakazal svoje razmišljanje o takratnem času, o katerem misli: »Takrat se je zdel tisti čas nenormalen, zdaj, v času pandemije, pa ga proglašamo za normalnega. Ob težavah, ko je čas za ukrepanje, to preložimo na prihodnost in v mislih iščemo tolažbo z vračanjem v idealizirano preteklost, ki je nasprotje realnosti, v kateri živimo.«

Maša Lancner je posnela rastline, sadike zelenjave, vzgojene v obraznih maskah. Obrazne maske so postale obvezen del našega življenja. Na začetku vsiljen tujek naše garderobe je postal vsakdanja nuja, ampak ne zato, ker bi si ga želeli kot modni dodatek. Posledica je vidna tudi v okolju, kjer so zavržene maske postale njegov sestavni del in hkrati ekološki problem, rastline pa se novemu okolju vedno prilagajajo.

Boštjan Pucelj vstopa v intimni prostor posameznika, v njegov dom, ki ga deloma razkriva s posneto knjižno polico. Razkriva zgodovino in sedanjost tega stanovalca in njegove družine. Knjige so izbrali ali dobili posamezni družinski člani na podlagi svojih interesov v različnih obdobjih, najverjetneje, ko so knjige izšle, nekatere kasneje. Naslovi razkrivajo tematiko, usmerjajo v razmišljanje o poklicu ali interesih in prostočasnih aktivnostih. Svojo zgodbo nosi tudi sama knjižna polica.

Arven Šakti Kralj fotografije sestavlja v pare in jih postavlja v asociativen odnos – fotografije dekleta in fotografije rastlin, rož – ter, po lastnih besedah, izpostavlja žensko ter to, da se jo primerja z rožo, nežno in krhko, ki pa je hkrati močna in trdna, celo provokativna. Odraščajoče dekle je negotovo glede prihodnosti, svoje nove vloge, prepuščena je usodi ali naključju, kot roža (v zimi). Čeprav fotografije kažejo negibne črno-bele podobe, je resnica povsem drugačna.

Epidemija Covid-19 je korenito posegla v življenje sedanjega časa z omejitvami, preusmeritvami naše pozornosti, s spremenjenim načinom življenja in tudi vplivom na okolje, kjer je obrazna maska nenadoma postala sestavni del in simbol tega časa. Vplivala je tudi na umetnike in njihovo delo. Vzpostavili so se novi odnosi, ki se nenehno spreminjajo.

• Zavod iManaLAB
• Maša Lancner, fotografinja
• Zavod za kulturo, šport, turizem in mladino Šempeter-Vrtojba (KŠTM Šempeter-Vrtojba)
• Kulturno društvo za umetnost KONS iz Trsta
• Občina Šempeter-Vrtojba