O avtorjih in njihovih delih
Jan Pirnat
SLOVENIJA
Jan Pirnat je mlad nadarjen fotograf iz Slovenije. V svojem delu se večinoma osredotoča na dokumentarno fotografijo. Raziskuje različne zvrsti fotografije in pripovedi, loteva se tako dolgoročnih kot kratkoročnih projektov.
Jan v svoji seriji OXYGEN pod vprašanje postavlja naše osebne odločitve v zvezi z okoljem, naravo in življenjskimi navadami. Sprašuje se:
“Izolacija, izolirati, samoizolacija, distanciranje, navade in napake. Izberemo jih lahko sami ali pa nas do njih vodijo okoliščine.
Odstranitev od dobrega ali premik k dobremu?
Vsak se mora odločiti sam.”
Martina Zanin
ITALIJA
Martina Zanin je z odliko diplomirala iz fotografije na Višjem inštitutu za fotografijo v Rimu in magistrirala iz sodobne fotografije na Evropskem inštitutu za design v Madridu. V svojih delih, povezanih z osebnimi izkušnjami, obravnava različne teme, med katerimi so osrednji spomin, odnosi in čustva. Uporablja fotografijo, ki jo pogosto povezuje z drugimi mediji, kot so besedila, arhivsko gradivo, video posnetki, zvoki in tako ustvarja večplastne pripovedi.
Avtorica serije Odgnala sem jih – večplastne zgodbe, ki povezuje družinske slike in fotografije z besedili, ki jih je napisala umetničina mama.
Njena mati je fantazirala o moškem, ki ga nikoli ni mogla imeti in v dnevnik Pisma moškemu, ki ga nikoli nisem imela zapisovala misli in želje. Poetično in zamišljeno pisanje je v nasprotju z raztrganimi podobami, od katerih je mama odtrgala vse svoje bivše fante in ustvarila predmete, nasičene z jezo in osamljenostjo. Vse druge fotografije prikazujejo umetničino notranjo rekonstrukcijo občutkov in občutij iz preteklosti. Martina z različnih zornih kotov prikazuje ponavljajoč se zapleten trikotnik svojega odnosa z mamo in »moškim«, ki ni stalen in je večinoma predstavljen kot nekaj kar samemu delu manjka.
Ewa Doroszenko
POLJSKA
Ewa Doroszenko je vizualna umetnica iz Varšave, ki je leta 2012 doktorirala na Fakulteti za likovno umetnost na Univerzi Nicolaus Copernicus v Toruńu.
Njena serija “Generirani otoki” temelji na opazovanju spletnih potovanj, ki ob stalni pandemiji in izolaciji postanejo edini popolnoma varen način potovanja. Ker ne more potovati dlje, Ewa raziskuje digitalne tehnologije, ki ponujajo ogromno ustvarjalne svobode. “Z eksperimentiranjem z novimi tehnologijami sem poskušala razviti novo vrsto umetniškega samoizražanja, primerno za digitalno dobo,” je dejala Ewa.
Ewina dela so bila razstavljena v več galerijah in na umetniških festivalih, med drugim v: Centru sodobne umetnosti v Toruńu, Zgodovinskem središče Aten, Galeriji Propaganda v Varšavi, Muzeju Angra do Heroismo na Azorih, Centru za umetnost Goldcorp v Vancouvru, Galeriji Fait v Brnu, Galeriji fotografije Vilnius, Galeriji Exgirlfriend v Berlinu.
Luka Dakskobler
SLOVENIJA
Luka Dakskobler je dokumentarni fotograf, novinar in fotoreporter iz Kranja. Po izobrazbi je anglist in novinar, kot fotoreporter pa deluje že od leta 1995. Usmerjen je predvsem v poglobljene zgodbe in reportaže. Doslej je sodeloval z mnogimi uglednimi revijami, za katere je pokrival zgodbe iz kulture, zabave in prireditev, preden se je usmeril v pereče družbene in naravovarstvene teme ter novice.
Kar petnajst let je bil redni sodelavec revije National Geographic Junior. Daljše ali zahtevnejše zgodbe je fotografiral tudi za National Geographic Slovenija in National Geographic Popotnik. Njegove novinarske fotografije distribuirajo foto agencije po vsem svetu (SOPA Images, BTA, SIPA USA, Xinhua itd.).
Razstava Bolezen časa je kombinacija dveh aktualnih (zdaj že več kot leto in pol trajajočih) projektov dokumentiranja družbene in politične dinamike sedanjega časa, mentalnega boja in bega v času koronavirusa ter njegove politične zlorabe, vse večje samoizolacije in vzpona avtoritarne, vedno bolj restriktivne družbene ureditve. Govori o zapiranju vase in javnih izbruhih, o molku in glasnosti. Kako obsedimo sami in vstanemo z množico. O resignaciji in uporu. O bolezni – bolezni obupa in umika iz sveta ter bolezni politike, ki krizo izrablja za napade na našo svobodo. Že več kot leto in pol se Slovenija bori na obeh frontah – z epidemijo in s kratenjem svobode, demokracije ter vladavine prava. Predstavljena projekta nista bila namenjena kombiniranju, a je kombinacija povsem organska posledica, saj sta povezana. Ni govora o izolaciji in duševnem porazu ali jezi in uporu brez spoznanja o skrajno desni smeri, v katero plujemo.
Rina Vukobratović
SRBIJA
Rina Vukobratović je fotografinja in vizualna umetnica z magisterijem iz likovne umetnosti. Svoja dela je razstavljala v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Veliki Britaniji, Bolgariji, Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, Franciji, Španiji in na Švedskem. Njeno delo je bilo prikazano na številnih festivalih po svetu.
Rina Vukobratović predstavlja svojo serijo Utopija, diorame, ki predstavljajo imaginarni svet: naravo, ujeto v stene, ki predstavljajo človeka. Fotografije Utopije prikazujejo nasprotovanje narave in sveta stvari, strah pred prihodnostjo, v katere je vse manj obljubljene svobode.
Dejala je: “Na utopijo gledam kot na vizijo, mnenje, ali ustvarjanje nečesa, kar me varuje pred brezupom. Sprašujem se, ali so naše utopije usmerjene proti svetu, ali je utopija edini način, da ta svet postane znosen?”
Maryna Shtanko
UKRAJINA
Maryna Shtanko je vizualna umetnica in fotografinja iz Harkova, Ukrajina. Magistrirala pa je iz nemškega jezika in književnosti na Univerzi Karazin (2014). Njeno delo sega od dokumentarnega do likovnega, zanima jo delo z analogno fotografijo, eksperimentiranje z besedilom in slikarskimi tehnikami.
O svoji seriji Pobeg (2020) piše: “Pred nekaj leti so moji starši kupili hišo v majhni vasici v Ukrajini. Po Wikipediji je imela leta 2001 47 prebivalcev. To je čudovit kraj, a nekako sem se vedno počutila, kot da ne pripadam tja. Ker sem bila vajena mestnega življenja in mestnega okolja, se “sredi ničesar” nisem počutila prijetno.
Vendar se je lani vse spremenilo. Med zapiranjem se je izkazalo, da je to idealen kraj za bivanje in pobeg iz resničnosti. Hotela sem ujeti ta čas in videti, kako je lahko tako običajno življenje tako zelo nenavadno. In kako lahko odvisnost od resničnosti sodobnega sveta spremeni človekov odnos do narave, osamljenosti in svobode,” je dejala Maryna.
Bib Frrokaj
ALBANIJA
Bib Frrokaj (roj. 1992 v Albaniji) živi v mestu Lezhe, kjer od leta 2017 dela kot učitelj likovne vzgoje. Je diplomant Umetniške univerze v Tirani, za svoje glavno izrazno sredstvo pa si je izbral fotografijo in video. Eden njegovih vidnejših dosežkov je uvrstitev med finaliste za nagrado Ardhje, ki spada med najvidnejša albanska priznanja za vizualne umetnike, mlajše od 35 let. Bibovo ustvarjanje poganja neumorna želja po raziskovanju kompleksnega sveta okoli nas, s posebno pozornostjo in izostrenim občutkom pa se loteva socialnih problematik ter raziskovanja razmerij med človekom kot bitjem, ki prehaja, ter naravo kot stalnico.
Njegova razstava, imenovana “The Long Wait” (sl. Dolgo čakanje), obsega videoposnetek in serijo fotografij, katerih cilj je prikazati, kako zelo obremenjujoča je nezmožnost prostega gibanja – za vse nas. Pomanjkanje svobode je kot težak betonski blok, česar se Bib dobro zaveda.
Bib našo ujetost, ki ne dopušča bega, simbolizira tako, da se umesti na sredino ploščadi zapuščenega letališča, katerega vzletno stezo blokirajo skorajda simetrično postavljene betonske kocke. V svet svojih fotografij nas popelje pomočjo albanskega pregovora, ki pravi, da težak kamen vedno ostane na svojem mestu. Pri tem sledimo utrinkom, ki jih je v objektiv ujel med raziskovanjem svoje deleže v zadnjih treh letih. Z raznolikimi motivi – od skale v svojem rodnem kraju, na katere ga vežejo spomini iz otroštva, do scen v vasici Qeparo na jugu Albanije, ponazarja, da se je čas resnično ustavil. Ostane nam zgolj dolgo, mučno čakanje.
Ludwig Nikulski
NEMČIJA
Ludwig Nikulski je berlinski fotograf, rojen v Greifswaldu ob Baltskem morju. Študiral je likovno umetnost in filozofijo v Greifswaldu in fotografijo v Berlinu, kjer je diplomiral leta 2018.
Ker je odraščal v majhnem mestu v vzhodni Nemčiji ga navdušujejo ekstremi. Ne glede na to, ali gre za obsežno metropolo ali za obsežno in samotno pokrajino. Ludwig je odpotoval na Islandijo, da bi raziskal notranje stanje osamljenosti. Tam je avgusta 2020 posnel svojo serijo Opal. Opal je konceptualni in avtobiografski razmislek o osamljenosti. Projekt se začne s prozaičnim in zmedenim besedilom, ki temelji na osebnih izkušnjah. V tej fotozgodbi ni stroge pripovedi, ki bi od gledalca zahtevala osebni razmislek in resonanco.
Ludwig je prejel številne nagrade in štipendije, na primer štipendijo Künstlerhaus Lukas za “Nes Artist Residency Skagaströn”, na Islandiji (2020); Nominiran je bil za Dokumentarförderpreis Wüstenrotstiftung (2020), bronasto nagrado Deutscher Fotobuchpreis v kategoriji študentski projekti (2018) in finalist za nagrado za mlade umetnike Mecklenburg-Western Pomerania (2018).
Francesco Andreoli
ITALIJA
Francesco Andreoli je italijanski fotograf, ki je zapustil študij računalniškega inženirstva in se odločil slediti svoji strasti do fotografije. Leta 2017 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost (LABA) v Firencah, kjer je imel priložnost oblikovati svoj slog z eksperimentiranjem in študijem različnih fotografskih zvrsti.
Njegova serija “(UN)VAXXED: fotografska raziskava”, ki se je začela konec leta 2019 in še traja, se sooča s temo cepljenja na italijanskem ozemlju.
“Ta fotografska preiskava me je pripeljala v stik z raziskovalci, znanstveniki, podjetji, športniki, družinami, otroki, direktorji, odvetniki, vojaki in številnimi drugimi ljudmi iz različnih delov Italije, vseh starosti in družbenih okolij, ker cepiva vplivajo na vse nas in naše zdravje,” je dejal.
Cilj projekta je predlagati razmislek o temi, ne da bi jo razdelil na dva nasprotujoča si pola (ne cepiti/cepiti), temveč se želi poglobiti v različne odtenke resnice, ki se vrti okoli teme.
Keiny Andrade
BRAZILIJA
Keiny Andrade je diplomiral iz jezikov in književnosti, končal podiplomski študij komunikacije in umetnosti na univerzi SENAC v Sao Paulu in magistriral iz komunikologije na univerzi Fernando Pessoa na Portugalskem. Njegove fotografije prikazujejo teme, kot so prehodnost, pripadnost, ozemlje in pokrajina. Zanimajo ga namišljene pripovedi, ki moč izkušnje iščejo v vizualnostih.
Kot fotograf in namestnik urednika fotografije je delal v brazilskem časopisu Folha de S. Paulo, trenutno pa deluje kot neodvisni fotograf. O svojem projektu Brez diha, ki je nastal v času te pandemije, je zapisal: “Leta 2020, na začetku izolacije v Braziliji, sem se počutil kot da imam duševne motnje, da ne morem razmišljati o prihodnosti. Občutki tesnobe, zmedenosti in zadušitve so prevzeli moje vsakdanje življenje, ko so prišle novice o Covid-19. Zaprt doma sem začel uporabljati kamero, da bi poskusil najti izhod in znova opolnomočiti banalnosti mojega mikrokozmosa.
Na svoj mikrokozmos sem začel gledati aseptično in mirno saj je bilo vse izven njega preveč zapleteno. Zame je edini način, da se organiziram ta, da poetično in precizno obdelam kar me obdaja.”
O predavateljih
Kai Yokoyama
JAPONSKA
Kai Yokoyama je na Univerzi v Saitami začel s študijem arhitekture in nato spremenil smer študija na fotografijo ter zaključil študij na Fakulteti za fotografijo v Tokiu.
Potoval je po svetu in fotografiral begunce, invalidne otroke in žrtve terorizma. Zadnja leta fotografira tujce, ki živijo na Japonskem. Njegova dela so bila objavljena v številnih pomembnih medijih, kot so Washington Post, Foam Magazine in Marie Claire.
Chikako Shigemori Bučar
JAPONSKA / SLOVENIJA
Chikako Shigemori Bučar je jezikoslovka in zaposlena kot izredna profesorica za japonologijo na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Njena raziskovalna področja so protistava jezikov, poučevanje japonskega jezika, zgodovina poučevanja japonskega jezika v Srednji Evropi ter jezikoslovna in kulturna izmenjava med Srednjo Evropo in Vzhodno Azijo.
Maja Veselič
SLOVENIJA
Maja Veselič je sinologinja in antropologinja, zaposlena kot docentka na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Raziskovalno se ukvarja z vprašanji etničnosti in religije v Vzhodni Aziji ter idejnimi in materialnimi tokovi med Azijo in Evropo, s fokusom na vzhodnoazijski dediščini v Sloveniji.
Marko Vogrič
ITALIJA
Po poklicu je elektronski inženir. V svet fotografije ga je vpeljal oče Zdenko. V 80. letih se je včlanil v Fotoklub Skupina75, aktivneje fotografira od leta 2000, trenutno je njen predsednik. Pretežno ustvarja v črnobeli analogni tehniki s camero obscuro (pinhole camera), s katero najpogosteje snema iz zanj značilne “mišje perspektive”.
Uporablja tudi vintage fotoaparate vseh formatov, s katerimi preizkuša tudi nekonvencionalne tehnike (cross process). Tehnika povečav je pretežno tradicionalna na želatinski srebrobromidni papir. Svoje raziskovanje je obogatil z antičnimi tehnikami tiska (Cianotipija, Van Dyke brown itd.)
David Verlič
SLOVENIJA
David Verlič se s fotografijo ukvarja skoraj 30 let. Kot fotograf je začel z delom na lokalnem časopisu, kasneje je na profesionalni poti fotografiral za Kulturni center Mostovna, po krajšem obdobju, kjer je delal na lokalni televiziji, kjer je med drugim vodil glasbeno oddajo, je deloval na področju fotografije.
Je ustanovitelj fotografskega portala E-Fronta, kjer je zbranih več tisoč dokumentarnih fotografij iz lokalnega okolja. Je kreativni vodja fotografskega projekta Humans of Nova Gorica, kjer je s skupino fotografov raziskoval portretiranje po mestu in sooustanovitelj fotografskega projekta Photo action.
